AI fotografijaBučne žemljice za noč čarovnic
Kvašene bučne žemljice za noč čarovnic, oblikovane in povezane v vzorec buče, s koščkom sladkega korena namesto peclja.
Oznake se samodejno določijo na podlagi sestavin in so lahko napačne. Če vam je to pomembno, preverite embalažo.
Sestavine
Postopek
Narezano bučo dajte v lonec z vodo, pokrijte, zavrite in kuhajte 10 minut.
10 minOdlijte vodo in bučo pretlačite v gost kremast pire, dajte ga v zamrzovalnik, da se popolnoma ohladi, preden ga dodate v testo.
Kvas raztopite v mleku, dodajte kardamom, jajca, sladkor, sol in polnozrnato moko, dobro premešajte.
Vsujte polovico bele moke in vmešajte mehko maslo v testo, ko postane enotno.
Dodajte ohlajen bučni pire in postopoma vsipajte preostalo moko, gnetite testo na nizki hitrosti 10 minut.
10 minTesto prestavite v skledo, pokrijte s prtom in pustite vzhajati 1 uro in pol.
90 minTesto položite na z moko potreseno površino, razdelite in oblikujte okrogle žemljice.
Žemljice položite na pekač s peki papirjem in pustite vzhajati 15 minut nepokrite.
15 minVsako žemljico previdno obvežite s kuhinjsko vrvico, da nastane vzorec kot pri buči.
Žemljice pustite vzhajati na pekaču še 30 minut, pokrite s prtom.
30 minŽemljice premažite s stepenim jajcem in pecite v segreti pečici z vročim zrakom pri 175 °C približno 16-18 minut.
17 minŽemljice pustite malo ohladiti na rešetki, nato previdno prerežite in snemite vrvico ter pred serviranjem vstavite majhen košček sladkega korena kot pecelj.
To je kvašeno testo, ki igra na dve karti hkrati: mora biti vlažno od bučnega pireja, obenem pa dovolj čvrsto, da ga lahko povežeš z vrvico v tiste bučne zareze, ne da bi se razlezlo. Ali bo uspelo, se odloči na dveh mestih — koliko vode pusti buča v testu in koliko potrpljenja imaš pri vzhajanju. Kardamom in sladki koren povesta, da gre za noč čarovnic, ne za vsakdanjo žemljo za kosilo.
Največ škode naredi nestrpnost pri pireju. Nekateri rečejo, da je vseeno, ali je pire vroč ali mrzel, saj se bo testo itak pregnetlo. Ne drži — vroč pire ubije kvas (nad 45-50°C beljakovine kvasa odmrejo, konec zgodbe), zato recept zahteva zamrzovalnik: pire mora biti res hladen, na otip kot stvar iz hladilnika, ne mlačen.
Druga stvar, ki odloča o uspehu, je vlaga buče same. Buče niso enake, ena spusti več vode kot druga, zato je "500 g moke" samo smer, ne zakon. Testo po gnetenju mora biti mehko, a naj se ne lepi na dlan, ko jo potegneš nazaj — če se lepi, med vmešavanjem dodajaš žlico moke naenkrat, ne vse naenkrat.
Buča v testu ni dekoracija, je vlaga in škrob hkrati — zato jo moraš pred dodajanjem ohladiti in dobro odcediti odvečno vodo, sicer dobiš lepljivo kašo, ki je moka ne bo nikoli ujela. Če buče ni pri roki ali ni sezona, lahko vzameš kuhano in pretlačeno korenje ali sladek krompir v enaki teži — razmerje vlage je podobno, barva pa še vedno drži praznik.
Kvas raztopljen v mleku sobne temperature je tu zato, da se zažene brez šoka — mrzlo mleko ga upočasni, vroče ga ubije. Mleko na otip naj bo kot kopalna voda za dojenčka, ne hladno, ne toplo do neprijetnosti.
Maslo dodajaš mehko in šele, ko je testo enotno, ne prej — maščoba, dodana prezgodaj, obda beljakovine moke v maslen plašč in gluten se slabše razvije, testo ostane kratko in se ne bo dobro dvignilo. Zato gre najprej moka in tekočina, šele nato maslo.
Vrvica okoli žemljic ni okras, ampak fizika: ko testo med peko vzhaja navzgor, vrvica vdre v površino in nastane zareza, kot pri pravi buči. Zato jo zavežeš pred zadnjim vzhajanjem, ne po njem — če zavežeš prepozno, testo nima kam vzhajati in zareza je plitva ali je sploh ni.
Polnozrnata moka v majhni količini da teksturo in rahlo orehovost, a če je nimaš, jo lahko v celoti zamenjaš z belo — izguba je samo v okusu, ne v strukturi, saj je tako malo, da na vzhajanje ne vpliva.
Pečica z vročim zrakom pri 175°C je izbrana, ker kroži zrak enakomerno okoli vsake žemljice in porjavi vrvičaste zareze hkrati s površino — v navadni pečici brez ventilatorja dodaj pet minut in obrni pekač na pol poti, ker domače pečice redko grejejo enakomerno. Znamenje pripravljenosti ni ura, ampak zlato rjava barva in žemljica, ki se vrne, ko jo rahlo pritisneš s prstom — če ostane vdrta, naj gre še nekaj minut noter.
Ta recept zahteva čas, ne spretnosti — tri vzhajanja skupaj vzamejo več kot dve uri in nobenega od njih ne pospešiš s toplejšo pečico ali več kvasa, ker potem testo vzhaja neenakomerno in zareze od vrvice razpadejo. Štirinajst žemljic je ravno prav za manjšo zabavo, za kosilo pa te seveda čaka juha, ta je nekaj čisto drugega in s to bučno zgodbo nima nič skupnega.
·