AI fotografijaMedenjaki z začimbami
Mehki medenjaki s cimetom, muškatnim oreščkom in nageljnovimi žbicami, prevlečeni s sladkorno glazuro.
Oznake se samodejno določijo na podlagi sestavin in so lahko napačne. Če vam je to pomembno, preverite embalažo.
Sestavine
- 400 g Moka
- 200 g Sladkor
- 150 g Maslo
- 150 g Med
- 1 jedilna žlica Muškatni orešček
- 2 jedilna žlica Cimet
- 1 jedilna žlica Mleta nageljnova žbica
- 2 kos Jajca
- 2 čajna žlička Soda bikarbona
- Sol po okusu
- 200 g Sladkor v prahu
Postopek
Presejte moko in sladkor skupaj.
Maslo narežite na kocke, dajte v skledo in dodajte muškatni orešček, cimet in mleto nageljnovo žbico. Nekaj minut mešajte z rokami.
Dodajte med in mešajte, dokler se ne vmeša v testo.
Preložite maso v posodo mešalnika in sestavine stepajte, da dobite zrnato strukturo.
Dodajte dve jajci in stepajte še nekaj minut do gladke zmesi.
Vzemite testo, oblikujte v kepo, zavijte v folijo za živila in dajte za 1 uro v hladilnik.
60 minTesto previdno razvaljajte z valjarjem, z modelčki izrežite piškote v obliki možičkov in ponavljajte, dokler ne porabite testa.
Piškote položite na papir za peko in pecite približno 20 minut pri 180 °C.
20 minV skledi stepite rumenjak v peno in postopoma dodajajte sladkor v prahu za glazuro.
Po želji glazuro razdelite, dodajte živilsko barvilo, preložite v brizgalno vrečko in okrasite piškote.
Pustite, da se medenjaki ohladijo.
Kaj se je spremenilo
Iz seznama sestavin smo odstranili bolgarsko papriko , saj v receptu nima nobene vloge.
To so dišeči medenjaki — tisti trdi, aromatični piškoti z medom, ki jih doma pečemo konec leta in jih lahko glaziramo ali pa pustimo gole. Niso vlažen kolač, so piškot, ki mora obdržati obliko možička, ko ga dvigneš z lista, zato je vse podrejeno temu: testo mora biti dovolj trdo, da se da valjati tanko in izrezovati brez deformacij, pa vendar ne tako suho, da med peko poči.
Ali uspe ali ne, se odloči na dveh mestih. Prvo je hlajenje testa — tista ura v hladilniku ni formalnost, je čas, da se maslo strdi nazaj in da se gluten umiri, sicer se testo pri valjanju lepi na vse strani in možički izgubijo roke. Drugo mesto je peč. Vsaka domača pečica greje malo drugače, nekje bolj od spodaj, nekje neenakomerno, zato je 180 °C le izhodišče — pravi znak je rob piškota, ki postane rahlo temnejši in se na dotik ne vdre, ampak pruži nazaj.
Nekateri pravijo, da je treba medenjake peči dolgo, da postanejo res trdi in "pravi". Ne, ker trdoto dobiš s sestavo testa — z razmerjem moke, masla in medu — ne s podaljšanim pečenjem. Če jih pustiš predolgo v pečici, samo presušiš rob, sredina pa ostane enaka, le da je piškot zdaj bolj grenak od prežganega sladkorja kot pa začimbno topel.
Količina tega testa je za manjšo druščino za pokušino ob kavi — ne za polno pekačev kot za celo žegnanje, ampak ravno prav, da imaš skledo piškotov na mizi, ko pride kdo na obisk, in da ostane še nekaj za v kozarec za kasneje.
Moka tu ni samo nosilka, je tisto, kar testu da strukturo, da se sploh da valjati tanko brez trganja — navadna bela moka tip 400-500 opravi delo, ne potrebuješ nič posebnega. Sladkor v testu ni tam zaradi sladkobe same, temveč zato, ker med peko karamelizira in piškotu da tisto temnejšo barvo in rahlo hrustljav rob, medtem ko med skrbi za vlago in za tisto gostoto, ki jo med pečenjem šele začutiš — brez medu bi dobil navaden piškot, s svinjsko povezavo arom pa dobiš medenjak.
Maslo naj bo hladno, ko ga režeš na kocke — zato ga daš v skledo z začimbami in gneteš z rokami, da se počasi stopi od telesne toplote in vpije vonj cimeta, muškatnega oreščka in nageljnovih žbic. Če masla zmanjka, lahko vzameš margarino za peko, a boš izgubil tisto rahlo oreškasto noto, ki jo da pravo maslo, zato je to res zasilna rešitev in ne enakovredna zamenjava.
Začimbe so tu glavni akter, ne dekoracija — merilo je, da morajo biti dovolj izrazite, da jih začutiš skozi sladkor in med, saj se med peko del arome vedno izgubi v zrak po stanovanju. Če nimaš nageljnovih žbic mletih, lahko dodaš malo več cimeta in muškatnega oreščka, okus ne bo enak, a smer ostane ista — toplo, začimbno, zimsko.
Jajca v testu povežejo maso v gladko zmes in dajo elastičnost, da se testo po hlajenju da gnesti brez drobljenja; soda bikarbona pa poskrbi, da piškot med peko rahlo vzhaja in ne ostane trd kot kamen, ampak dobi tisto rahlo hrustljavo-mehko strukturo. Če sodo bikarbono izpustiš ali je staro in ne deluje več, bodo medenjaki ostali ploščati in trdi — to ni napaka recepta, ampak napaka sestavine, zato je vredno preveriti njeno svežino, preden jo vmešaš.
Glazura iz sladkorja v prahu in rumenjaka je ločena zgodba — stepaš, dokler se zmes ne zgosti v belo, gladko maso, ki jo lahko nanašaš z brizgalno vrečko. Tu ni skrivnosti, je le potrpežljivost pri stepanju, da ne ostanejo grudice sladkorja; če nimaš brizgalne vrečke, zadostuje tudi navadna plastična vrečka z odrezanim kotičkom.