AI fotografijaHumus iz rdeče pese
Kremast humus iz kuhane rdeče pese, čičerike in tahinija, osvežen z limono in hrenom.
Oznake se samodejno določijo na podlagi sestavin in so lahko napačne. Če vam je to pomembno, preverite embalažo.
Sestavine
- 200 g Rdeča pesa
- 1 pločevinka Čičerika oprana in odcejena
- 1 jedilna žlica Tahini
- 10 g Hren na drobno nariban
- 0.5 kos Limona
- 2 jedilna žlica Limonin sok
- 2 strok Česen
- 1 čajna žlička Rimska kumina mleta
- 2 jedilna žlica Oljčno olje
- 1 čajna žlička Sol
- 1 čajna žlička Črni poper sveže mlet
Postopek
Peso očistite s krtačko in jo kuhajte v lupini 30 minut
30 minPeso prelijte s hladno vodo
Pustite jo nekoliko ohladiti, olupite in narežite na manjše koščke
10 minPeso, čičeriko, tahini, limonin sok, česen, kumino in hren zmešajte v mešalniku do kremne teksture
3 minZačinite z limoninim sokom, soljo in poprom, po želji dodajte malo oljčnega olja za želeno teksturo
2 min
Humus iz rdeče pese je pravzaprav navadni humus, ki mu daš drugačno barvo in drugačen značaj – čičerika in tahini ostajata osnova, pesa pa doda sladkobo in tisto zemeljsko noto, ki jo mora nekaj kislega uravnotežiti. Uspe ali ne uspe na dveh mestih: kako dobro je pesa pečena oziroma kuhana in kako dobro mešalnik zdrobi vlaknine, da ne ostanejo kosmiči.
Nekateri pravijo, da je treba peso olupiti pred kuhanjem. Ne, ker s tem izgubiš sok in barvo skozi rez, pesa postane bolj suha, lupina pa jo med kuhanjem ravno ščiti. Kuhaš jo v lupini, olupiš šele, ko je mehka in ohlajena – takrat lupina skoraj sama zdrsne stran, brez noža.
Pripravljenost pese preveriš z nožem ali vilico: zabodeš do sredine, in če gre skoraj brez upora, kot bi šel skozi kuhan krompir, je gotova. Če čutiš trd osrednji del, kuhaj naprej – polsurova pesa v humusu pomeni peščen, ne kremast rezultat, in tega mešalnik ne popravi.
Jed je mišljena za eno osebo kot predjed ali namaz, ne kot glavna jed – v slovenski kuhinji je to lepa popestritev ob juhi, nekaj svežega in kislega pred težjimi štruklji, ne tekmec štrukljem.
Čičerika iz konzerve je tu zaradi hitrosti in zaradi škroba na njeni površini, ki humusu da telo – zato jo operi, da izpereš odvečno sol in tisto rahlo kovinsko noto konzerve, odcedi pa dobro, drugače bo humus preveč tekoč. Če imaš suho čičeriko in čas, jo lahko skuhaš sam, a potem računaj na uro ali več kuhanja in na to, da moraš zrna dobro razkuhati, sicer bo tekstura zrnata.
Tahini je vezivo in nosilec grenkobe, ki uravnoteži sladkobo pese – če ga nimaš, lahko vzameš drugo oreščkovo ali semensko pasto podobne gostote, merilo je, da mora biti gosta kot stepen med, ne tekoča kot olje. Brez tega veziva humus razpade na pesto kašo in čičeriko, ni enotne kreme.
Limona in limonin sok nista okras, ampak kislina, ki prereže sladkobo pese in zemeljskost hrena – brez nje je jed topa, enodimenzionalna. Česen daj svež, ne v prahu, ker prah da grenkobo brez pravega vonja; dva stroka za eno porcijo je precej, zato jih lahko po okusu zmanjšaš, če ne maraš ostrine na surovo.
Rimska kumina je tu zaradi tople, rahlo dimnate note, ki humus loči od navadne pese s čičeriko – mleta kumina hitro izgubi aromo, zato jo kupuj v manjših količinah in jo raje zmelji tik pred uporabo, če imaš možnost. Hren doda ščip, ki se pesi lepo poda, ker oba spadata v isto družino korenovk po ostrini, ki jo prikličeš, ko ju naribaš na drobno – grobo nariban hren bo dal kosme namesto gladkosti.
Oljčno olje na koncu ni nujno v točni količini – dodajaš ga po občutku, dokler mešalnik ne steče brez zatikanja in dokler krema ni taka, da z žlico potegneš sled, ki ostane. To je tudi mesto, kjer je potrpljenje sestavina: mešalnik včasih potrebuje minuto odmora in strganje sten, da zrnca čičerike res izginejo, ne le razpadejo na pol.
Domača kuhinja ima tu svojo mejo: navaden paličen mešalnik bo naredil bolj grobo kremo kot močnejši namizni, in to ni napaka v receptu, ampak lastnost orodja – če hočeš svilnato teksturo, mešaj dlje in po delih, ne poskušaj vsega narediti v enem zagonu.
·