AI fotografijaKolač Zebra
Preprost dvobarvni kolač z vaniljevim in kakavovim testom, ki spominja na vzorec zebre.
Oznake se samodejno določijo na podlagi sestavin in so lahko napačne. Če vam je to pomembno, preverite embalažo.
Sestavine
- 120 g Maslo
- 1 čajna žlička Vaniljev ekstrakt
- 150 g Sladkor
- 3 kos Jajca
- 150 g Moka
- 100 g Krompirjev škrob
- 160 ml Sladka smetana
- 20 g Kakav v prahu presejan
- 16 g Pecilni prašek
Postopek
V veliki skledi zmešajte mehko maslo, sladkor in vaniljev ekstrakt ter z električnim mešalnikom stepite v svetlo, penasto maso.
Jajca dodajajte eno za drugim, vsakič dobro stepite, preden dodate naslednje.
Presejte moko skupaj s krompirjevim škrobom in pecilnim praškom ter previdno vmešajte v testo.
Dodajte 110 ml sladke smetane in premešajte, da se testo poenoti.
Testo razdelite na dva enaka dela; v enega vmešajte kakav v prahu in preostalo sladko smetano.
Model s premerom 22 cm namastite z maslom in potresite z moko.
Svetlo in temno testo izmenjoma dodajajte v sredino modela, pri čemer model nagibajte, da se testo enakomerno razlije.
Kolač pecite pri 180 °C v segreti pečici približno 35 minut.
35 minKolač vzemite iz pečice in ga pustite, da se popolnoma ohladi, preden ga narežete.
Zebra je preprost namazni kolač, ki stoji na enem triku: svetlo in temno testo položiš v sredino druga na drugo, ne premikaš jih po robu, in gravitacija naredi vzorec sama. Nič risanja, nič spirale z vilico – samo mirna roka in vedno isto mesto, kamor zlivaš žlico.
Uspe ali ne uspe pa je odvisno od treh stvari: ali je maslo res mehko (ne staljeno), ali sta obe testi enako gosti, da ena ne potone v drugo, in ali pečica drži temperaturo, ne da ti vrata preveč hladi, ko jih odpiraš. Krompirjev škrob v testu ni za dekoracijo – on dela sredico mehkejšo in bolj vlažno kot sama moka, to je domač nadomestek za bolj fine škrobe, ki se uporabljajo v slaščičarstvu.
Za štiri osebe je ta kolač pravzaprav premajhen zalogaj glede na trud – model 22 cm je solidna velikost za kosilo s juho in štruklji zraven, kjer je kolač samo sladka pika na koncu, ne glavna jed. Računaj, da bo rezina tanjša, kot si misliš, če greste vsi po dva kosa.
Maslo in sladkor stepaš, dokler masa ne postane svetla in zrahljana – to ni estetika, to je mehanizem. V maslo vbijaš drobne zračne mehurčke, ki se bodo v pečici razširili in dvignili testo. Če je maslo prehladno, se ne zrahlja, samo zdrobi se na koščke; če je staljeno, zrak ne obstane in kolač bo plosk kot palačinka. Znak, da je dovolj: masa posvetli in dobi gladko, kremno teksturo, ne zrnate.
Jajca dodajaš eno za drugim in vsako vmešaš, preden gre naslednje noter – ne zato, da se "lepše poveže", ampak ker maslo težko sprejme preveč vode (jajce je v glavnem voda) naenkrat. Doda preveč hitro, se masa loči, postane zrnata in grudasta, in to se potem pozna v strukturi testa. Nekateri pravijo, da je dovolj vse jajca stepati skupaj in zliti naenkrat. Ne, ker se emulzija z maslom takrat pogosto sesede.
Moko, škrob in pecilni prašek sejem skupaj, ker tako pecilni prašek enakomerno razporedim po celotni masi – če bi ga stresel direktno v testo, bi dobil žepke, kjer vzhaja preveč in kjer sploh ne vzhaja. Krompirjev škrob lahko po sili razmer zamenjaš z koruznim škrobom v enakem razmerju, mehanizem je isti: razbije verige glutena, da kolač ni gumijast, ampak mehak.
Testo deliš na dva enaka dela po teži, ne po občutku – to je edini način, da svetla in temna polovica ostaneta enako gosti in se v pečici ne "preselita" ena v drugo. Kakav vzameš nesladkan, presejan, ker drugače naredi grudice, ki jih kasneje ne razbiješ. Dodana smetana v temnem delu kompenzira, da kakav posuši testo – brez te smetane bi bila temna plast bolj gosta in bi potonila na dno.
Pri sestavljanju vedno zlivaš na isto točko – sredino modela. Vsaka nova žlica potisne prejšnjo navzven in navzgor, tako nastanejo obroči. Če zlivaš po robovih ali v spirali, dobiš packo brez vzorca – to ni napaka v receptu, to je napaka v gibanju roke. Model ostane pri miru, ti premikaš žlico, ne modela (nagib modela je samo za to, da se zadnja plast poravna, ne za oblikovanje vzorca).
Pečica na 180°C mora biti resnično vroča, ko kolač vstavljaš – ne samo da ura pove 180, ampak da je zrak v notranjosti že dosegel to temperaturo, kar pri domačih pečicah pomeni počakati še pet minut po tem, ko lučka ogrevanja ugasne. 35 minut je spodnja meja, pravi znak je, ko s trskico v sredino potisneš in pride suha nazaj, vrh pa se ob dotiku vrne, ne ostane vdrt. Kolač mora počakati, da se popolnoma ohladi, preden ga režeš – vroč je mehak in krhek, rez bo packa, ohlajen pa se zgosti in rezine ostanejo čiste. To je vprašanje potrpljenja, ne spretnosti z nožem.