Filo testo

Filo testo je tanko kot papir in ravno v tej tankosti je vsa zgodba. Vsak list posebej skoraj nič ne tehta, a ko jih zložiš plast na plast, s stopljenim maslom ali oljem vmes, nastanejo tiste znane hrustljave plasti, ki se ob prvem ugrizu razletijo na koščke. Testo je nekvašeno, brez vzhajanja, zato se ne napihne kot navadno testo za pecivo — ko ga pečeš, listi porumenijo in ob rezu zašelestijo, to je znak, da je narejeno prav.

Dober filo prepoznaš po videzu: listi morajo biti enakomerno tanki, brez debelih gub, na otip mehki in prožni, brez posušenih, razpokanih robov. Na vonj naj bo nevtralen, rahlo po moki. Če zadiši kislo ali plesnivo, ga vrni na polico.

Nekateri pravijo: filo lahko odmrzneš in pustiš na pultu, kolikor časa hočeš, nič se mu ne zgodi. Ni res! Prav zaradi svoje tankosti se posuši v nekaj minutah, listi postanejo krhki in se drobijo, namesto da bi se lepo zvijali. Posledica je raztrgan štrudelj in pokvarjena pita — zato ga pokrij z vlažno krpo, še preden sežeš po prvem listu.