AI fotografijaSamosa
Hrustljave samose s polnjenjem iz cvetače, krompirja in graha, pečene v pečici, s svežim jogurtovim dipom.
Oznake se samodejno določijo na podlagi sestavin in so lahko napačne. Če vam je to pomembno, preverite embalažo.
Sestavine
- 200 g Cvetača narezana na drobne cvetke
- 1 kos Čebula drobno narezana
- 3 strok Česen drobno narezan
- 2 čajna žlička Rimska kumina sušena
- 1 ščepec Kajenski poper
- 1 čajna žlička Garam masala
- 1 čajna žlička Mleti koriander
- 1 jedilna žlica Ingver
- 300 g Krompir kuhan, ohlajen in grobo zmečkan
- 150 g Grah zamrznjen ali svež
- 1 šopek Meta drobno narezana, sveža
- 1 zavitek Filo testo
- Sol po okusu
- Črni poper po okusu, svežemlet
- 3 jedilna žlica Oljčno olje za mazanje in pečenje
Za dip
- 200 ml Grški jogurt
- 2 šopek Meta sveža
- 2 šopek Koriander svež
- 1 čajna žlička Rimska kumina sušena
- 2 strok Česen strt
- 1 kos Limeta sok in drobno naribana lupinica
- 2 kos Limeta narezana na krhlje
Postopek
Cvetačo kuhajte v loncu z vrelo vodo 2 minuti, nato odcedite vodo.
2 minSegrejte olje v ponvi in prepražite čebulo in česen, dodajte začimbe in nariban ingver ter dobro premešajte. Nato dodajte krompir, pripravljeno cvetačo, grah, meto ter začinite s soljo in poprom po okusu.
Filo testo narežite na pravokotnike velikosti približno 12 × 20 cm in testo na obeh straneh namažite z oljem. Na vogal položite 2 jedilni žlici nadeva in zavijte vogale okoli nadeva, da nastane trikotnik. Zložite še nekajkrat, dokler ne porabite testa, da ima vsaka samosa več plasti fila.
Pečico segrejte na 200 °C z vročim zrakom. Samose namažite z oljem in jih pecite v vroči pečici približno 15 minut, dokler niso hrustljave in zlato rjave.
15 minZa dip dajte vse sestavine v mešalnik in zmešajte do gladke mase. Začinite s soljo, poprom ali limeto po okusu.
2 min
Samosa je v bistvu rešitev za ostanke – krompir, ki je ostal od kosila, in kakšna pest graha iz zamrzovalnika, zaviti v tanko testo in zapečeni, da se jih da pojesti z roko. V Indiji so jih cvrli, ker je bila to ulična hrana in olje za cvrtje je bilo poceni, pečica pa redka. Mi jih bomo pekli, ker imamo doma pečico in ne hočemo pol litra olja, ki ga potem ne vemo, kam dati. To ni izdaja recepta, samo priznanje, da kuhamo v drugačni kuhinji.
Ali bo uspelo, je odvisno predvsem od dveh stvari: koliko vlage je v nadevu in kako tanko znate razvleči filo, ne da bi se vam strgal. Cvetača in krompir morata biti suha, skoraj preveč suha po vašem občutku – če je nadev moker, se bo skozi testo prepotil, filo se zmehča in namesto hrustljave lupine dobite gumijasto kašo. Zato cvetačo samo kratko povrete in dobro odcedite, krompir pa naj bo ohlajen, ne vroč – vroč krompir izpušča paro, ki naredi kondenz v vsaki plasti testa.
Mit, ki ga slišim pogosto: »samosa mora biti cvrta, pečena ni prava samosa«. Ne drži nujno – cvrtje je bila tehnika, ne bistvo jedi. Bistvo je nadev z začimbami in hrustljava lupina okoli njega. Pečica vam hrustljavost da tudi, samo drugače – z zrakom namesto z vrelim oljem. Bo malo manj mastno hrustljava, bo pa bolj suha in lažja, kar je za kosilo, ki ga boste jedli poleg juhe, čisto v redu.
Filo testo je tu ključna sestavina in hkrati tista, s katero je največ težav v domači kuhinji. Kupljeno je tanko, krhko in se suši na zraku v nekaj minutah – zato ga pokrijte z vlažno krpo, dokler ne delate z njim, sicer se vam bo lomilo namesto zlagalo. Če nimate fila, lahko vzamete liste za štrudelj, so skoraj isto, ali pa vzamete malce debelejše plahte testa za pito in jih zložite v dve plasti – manj avtentično, ampak razmerje hrustljavo-nadev ostane podobno.
Rimska kumina, garam masala, koriander in ingver niso okras, ampak nosilci okusa, ki nadomestijo sol in mast, ki ju v cvrtem originalu dobite iz olja. Merilo ni »toliko žličk«, ampak vonj – ko začimbe v vroči maščobi zadišijo in preidejo iz surovega v pečen vonj, je čas za krompir in zelenjavo. Če nimate garam masale, vzemite ščepec cimeta in nageljnovih žbic zraven kumine, ker garam masala je pravzaprav mešanica podobnih toplih začimb, ne nekaj nenadomestljivega.
Čebula in česen se v ponvi ne smeta zažgati, ker potem gorkost začimb prekrije grenak priokus. Znamenje je barva in vonj – čebula postekleni in zdiši sladko, še preden porjavi, to je trenutek za začimbe, ne čakajte na zlato barvo kot pri marmeladi.
Krompir naj bo kuhan v kosu, ne olupljen pred kuhanjem, sicer vpije preveč vode in postane kašast – to je napaka, ki se potem kaznuje v nadevu z mokroto, o kateri sem že govoril. Grobo zmečkan pomeni z vilicami, ne s tlačilko za krompirjev pire – nadev mora obdržati kakšen koder teksture, ne sme biti gladka pasta.
Dip iz jogurta, mete, koriandra in limete ni obvezen okras, je protiutež – samosa je topla in začinjena, dip je hladen in kisel, in to razmerje drži jed uravnoteženo. Če nimate sveže mete ali koriandra, zamenjajte s tistim, česar imate več – pomembno je razmerje kislo-sveže-hladno, ne točno ti dve zeli.
Pečico segrejte zares na 200 °C z vročim zrakom, preden vstavite samose, ne prej, ne kasneje – hladna pečica pomeni, da se testo najprej posuši, namesto da bi naglo zarumenelo, in dobite trdo, ne hrustljavo skorjo. Znamenje pripravljenosti ni ura, ampak barva robov testa – ko postanejo zlato rjavi in se pri rahlem pritisku ne upognejo, ampak zapokajo, so gotove. Petnajst minut je samo spodnja meja, vsaka pečica greje drugače, zato priporočam, da pogledate pri dvanajstih minutah in potem pazite.
·