AI fotografijaHruškov kolač brez masla
Sočen hruškov kolač brez masla, pripravljen z jajci, mlekom in cimetom.
Oznake se samodejno določijo na podlagi sestavin in so lahko napačne. Če vam je to pomembno, preverite embalažo.
Sestavine
- 700-800 g Hruške
- 150 g Sladkor
- 120 ml Mleko toplo
- 3 kos Jajca
- 200 g Moka
- 16 g Pecilni prašek
- 1 kos Limonina lupinica
- 1 čajna žlička Cimet
- Sladkor v prahu po okusu
Postopek
Olupite hruške, prerežite na pol in odstranite pečke; del narežite na kocke, preostanek pa na tanke rezine.
V skledi stepite jajca s sladkorjem z mešalnikom ali ročno, dokler masa ne postane puhasta in zračna.
Dodajte limonino lupinico, nato presejano moko, pecilni prašek in cimet.
Vlijte toplo mleko in premešajte do gladke zmesi.
Dodajte na kocke narezane hruške, previdno premešajte in testo vlijte v model s premerom 24 cm.
Poravnajte površino testa, na vrh v obliki žarkov razporedite tanke rezine hruške in potresite s sladkorjem.
Pecite v pečici, segreti na 180 °C.
30 minPreverite pečenost z lesenim zobotrebcem; če je suh, ugasnite pečico in pustite kolač, da se ohladi.
Pred serviranjem kolač potresite s sladkorjem v prahu po okusu.
To je navaden domač kolač, brez masla in brez olja v testu – vlago in mehkobo dajo jajca, mleko in hruške same. Zato je toliko odvisno od hrušk: morajo biti zrele, sladke, z dovolj soka, drugače bo testo suho in brez okusa, ker nima od kod jemati vlago.
Mit, ki ga slišim pogosto: "brez masla pomeni bolj zdravo in bolj lahkotno pecivo." Ne, ker se maščoba tu samo seli, ne izginja – jajca in mleko prinesejo svojo mast in beljakovine, kolač je še vedno bogat, le drugače sestavljen. Prednost tega recepta ni v "lahkotnosti", ampak v tem, da je hitro narejen in da hruškam pusti, da so glavna tema, ne stranska dekoracija.
Uspeh ali neuspeh se odloči na dveh mestih: pri stepanju jajc s sladkorjem in pri izbiri hrušk. Če jajca ne stepeš dovolj, da postanejo zračna, kolač ne bo zrasel kot mora – pecilni prašek sam ne naredi čudežev, pomaga samo tam, kjer je že vnesen zrak. Če hruške niso zrele, bodo kocke v testu trde kot kamenčki, namesto da bi med pečenjem skoraj razpadle v testo.
Pri 180 °C se dogaja tole: zunanjost testa se dovolj hitro posuši in strdi, da nastane skorja, ki drži obliko, medtem ko se notranjost še dviga od pecilnega prahu in pare iz hrušk. Pečica mora biti res na 180 °C, ne na "srednje" – znamenje, da je prava temperatura, je rahlo zlato obarvana vrhnja skorja po približno pol ure, ne bela in ne temno rjava. Čas v receptu, 30 minut, je spodnja meja; vsaka pečica greje nekoliko drugače, zato je zobotrebec tisti, ki odloča, ne ura. Zobotrebec mora priti iz sredine suh, brez mokrega testa na njem – če je na njem še vlažna drobtina, kolač potrebuje še nekaj minut, pokrit s folijo, da vrh ne zgori.
Hruške so tu dvoje stvari hkrati: sestavina testa in okras. Za kocke v testu izberi hruške, ki so že mehke na otip, skoraj prezrele – take, ki bi jih sicer odložil, ker niso za jed na roko. Trde hruške v pečici ne zmehčajo dovolj v pol ure, ostanejo suhe grudice. Za rezine na vrhu pa je bolje, da so malo manj zrele, da obdržijo obliko in se ne razlezejo, ko jih razporedite v obliki žarkov.
Limonina lupinica ni okras, ampak protiutež – hruške imajo rade sladkobo brez kisline, lupinica vnese to kislino, ki jo sicer manjka, in testo ne bo plosko sladko. Če je nimaš, ne izpusti je kar tako; nadomestek izbiraj po pravilu, da mora dati kislo aromo brez dodatne tekočine – kaplja limoninega soka ali ščepec kisa v skrajni sili, nikoli sok iz kartona, ker prinese preveč vode.
Cimet je tu v majhni količini namenoma – gre za podton, ne za glavno aromo. Če ga daš preveč, prevlada nad hruškami, in potem pečeš "cimetov kolač", ne hruškovega. Mleko naj bo toplo, ne vroče – toplo mleko se hitro vmeša v maso jajc in sladkorja brez šoka v temperaturi, vroče mleko pa lahko jajca delno skuha, preden sploh pride v pečico, in dobiš drobne kosmiče v testu namesto gladke zmesi.
Model s premerom 24 cm je pomemben podatek, ne podrobnost. Če vzameš manjši model, bo testo previsoko, sredina ne bo dovolj hitro prišla do temperature, zunanjost pa bo že zgorela – to je tista prava napaka, ne "pečica je slaba". Večji model pa naredi tanjši kolač, ki se hitreje speče, zato bodi pri zobotrebcu še bolj pozoren, če model zamenjaš.
Ta kolač je po svoji naravi nekaj, kar narediš, ker imaš doma preveč zrelih hrušk in nočeš, da gredo v nič – to ni praznična pogača, ampak vsakdanja raba sadja, preden se pokvari. V slovenski kuhinji, kjer je kosilo že težko s juho in štruklji, je tak kolač bolj za popoldne kot za desert po polnem kosilu; po štrukljih je človek že sit, kolač pa počaka na kavo. Potrpežljivost je tu predvsem pri hlajenju – kolač se po pečici še dokončno "poseda" in strdi, če ga razrežeš prevroč, se sredina sesede, čeprav je bila pravilno pečena.
·