AI fotografijaJabolčni mafini
Mehki jabolčni mafini z lešniki, kardamonom in cimetom – odlični za malico ali prigrizek.
Oznake se samodejno določijo na podlagi sestavin in so lahko napačne. Če vam je to pomembno, preverite embalažo.
Sestavine
- 150 g Maslo mehko, sobne temperature
- 175 g Sladkor
- 2 kos Jajca
- 100 ml Jogurt
- 30 g Polnozrnata moka
- 100 g Moka
- 1 čajna žlička Kardamom mlet
- 1 čajna žlička Cimet mlet
- 1.5 čajna žlička Pecilni prašek
- 1 ščepec Sol
- 40 g Lešniki drobno nasekljani
- 200 g Jabolko narezano na drobne kocke
- 1 jedilna žlica Sladkor za posip
Postopek
Stepite maslo s sladkorjem do puhaste in enotne mase.
Postopoma dodajajte jajca, enega za drugim, in vsakič dobro premešajte.
Nato vmešajte jogurt in polnozrnato moko.
Zmešajte moko, kardamom, cimet, pecilni prašek in sol ter presejte v testo.
Nežno premešajte testo, nato dodajte lešnike.
Dodajte kocke jabolka in jih nežno vmešajte v testo.
Testo razdelite v modelčke za mafine.
Posujte z malo sladkorja in pecite v pečici, segreti na 175 °C z vročim zrakom, približno 20 minut, dokler niso pečeni v notranjosti.
20 minSveže pečene, še tople jabolčne mafine pustite nekoliko ohladiti na rešetki, preden jih postrežete.
Mafini so pravzaprav mala, osebna različica jabolčne pogače – vsak dobi svoj kolaček, svoj kos jabolka, svoj grižljaj kardamona. Uspeh ali neuspeh se odloči že pri prvem koraku: ko stepate maslo s sladkorjem, ne delate okrasja, delate ogrodje. V maslo vbijate zrak, sladkorni kristali režejo maščobo in puščajo mehurčke – ti mehurčki bodo kasneje nosili mafin navzgor, ko se v pečici razširi zrak in sprosti pecilni prašek. Če je maslo premrzlo, se ne spenite, samo zmečkate; zato mora biti res sobne temperature, mehko, da vtisnete prst brez napora.
Od tod naprej je vse igra z vlago in zrakom. Jogurt prinese kislost, ki pomaga pecilnemu prašku delati svoje, in vlago, da testo ne bo suho kljub dodatku moke za lešnike in jabolka. Ko vmešate moko, delate to kratko in nežno – ne zato, da bi bilo "fino", ampak ker dolgo mešanje razvije gluten, in gluten iz mafina naredi žvečljiv kruhek namesto rahlega kolačka. To je mehanizem, ne okus po tradiciji.
Jabolko v kockah je tu zaradi teksture, ne okrasja – vsak grižljaj naj ujame koš sočnosti med mehkim testom. Zato kocke naj bodo drobne in enakomerne; velik kos jabolka med pečenjem spusti vodo na enem mestu in naredi vlažno jamo v sredini mafina, medtem ko je okrog nje testo že suho.
Nekateri pravijo, da je treba testo mešati dolgo in temeljito, da bo "vse lepo povezano". Ne, ravno nasprotno – dlje mešate, bolj se gluten razvije in mafin postane gumijast namesto rahel. Mešajte le toliko, da moke ne vidite več.
Pri temperaturi pečice brez skrivnosti: 175 °C z vročim zrakom je temperatura, pri kateri se zunanjost mafina ravno prav hitro strdi v skorjico, preden se notranjost presuši, medtem ko se vmes širi zrak iz pecilnega praška. Znamenje, da je dovolj: vrh je zlatorjav, rahlo počen po sredini, in če vanj pritisnete s prstom, se vrne nazaj namesto da ostane vdolbina. Dvajset minut je spodnja meja, ne resnica – pri domačem štedilniku, kjer je razporeditev toplote pogosto neenakomerna, preverite z leseno paličico: če pride iz sredine suha, je konec; če je na njej mokro testo, še pustite v pečici.
Kardamom in cimet nista tu zato, da "dišita po prazniku" – kardamom ima citrusno, skoraj ostro noto, ki jabolko naredi manj sladko-enolično, cimet pa doda toplino, ki se sklada s praženimi lešniki. Če kardamona nimate, merilo za zamenjavo je: iščete nekaj aromatičnega in rahlo pikantnega, ne sladkega – muškatni orešček v majhni količini bo deloval podobno, čeprav bo rezultat težji, bolj zemeljski.
Lešniki dajo hrustljavost in maščobo, ki uravnoteži vlažno jabolko. Merilo za zamenjavo: katerikoli oreščk, ki ga lahko drobno nasekljate in ki ne bo med pečenjem zgorel – orehi delujejo podobno, le grenkobo prinesejo malce prej.
Polnozrnata moka v majhni količini ni tu zaradi "zdravja", ampak zaradi strukture – njeni grobi delci prekinejo gladkost testa in dajo mafinu bolj domač, težji griz, podoben štruklju na krožniku, ne prašnati sladici. Če je nimate, navadna moka deluje, le mafin bo rahlo bolj gladek in manj "rustikalen" na jezik.
Potrpljenje je tu v dveh točkah: pri stepanju masla s sladkorjem, kjer hitenje pomeni ploščate mafine, in po pečenju, ko mafini še dišijo in vabijo, pa jih je treba pustiti na rešetki, da se sredina sesede na mesto in testo preneha biti lepljivo. Dvanajst mafinov zadošča za dvanajst oseb kot prigrizek k jutranji ali popoldanski kavi – kot sladica po juhi in štrukljih bi bili že preveč, ker je kosilo s krompirjevimi štruklji dovolj težko same po sebi.